- EAN13
- 9789617164572
- Éditeur
- Založba Pivec
- Date de publication
- 03/01/2023
- Langue
- slovène
- Fiches UNIMARC
- S'identifier
Livre numérique
-
Aide EAN13 : 9789617164572
- Fichier EPUB, libre d'utilisation
- Fichier Mobipocket, libre d'utilisation
- Lecture en ligne, lecture en ligne
Mise en Forme
- Aucune information
Fonctionnalités
- Aucune option d'accessibilité au système désactivée (exception)
- Navigation dans la table des matières
- Brèves descriptions alternatives
- Balisage de la langue fourni
Normes et Réglementations
- Aucune information
18.99
Med človekom in človekom ni razlike, le premor in bolečina.
Pesniška zbirka, v kateri pesmi vznikajo kot posledica avtorjevih srečanj
predvsem s samim sabo. Zbirka je razdeljena na pet delov, ki konceptualno
povezujejo njene stične točke. V pesmih preigrava filozofske, refleksivne,
eksistencialne in družbeno-angažirane teme, ki so pesnikova mantra iz zbirke v
zbirko. Oblikovno in vsebinsko so dokaj raznolike. V daljših po eni strani
razmišlja o eksistencialnih vprašanjih, kot so duša, svet, dom, poslanstvo in
usoda pesnika, po drugi strani skoznje rise čisto vsakdanje zgodbe in podobe.
Kot vezni elementi med te daljše pesmi pa se na način ponavljajoče se mantre
vrivajo petvrstičnice, ki ponujajo razmislek o človeku, smrti, svetu ...
Pesniška govorica je pogosto abstraktna in komunicira v simbolnih podobah,
skozi arhetipe, spet drugič je direktno neposredna, lahko bi rekli vsakdanja.
Kljub temu, da je ton zbirke izrazito oseben, saj je svet »od znotraj« in
občutno poudarjen, pa Šteger z mnogimi formalno-jezikovnimi igrami, bralcu
omogoča povezanost z besedilom.
Avtor o zbirki:
Ko je umolknilo. Ker ni imelo več kraja. In ne smisla. Nobenega. Nikjer. Ko je
prenehalo in je bilo dobro tako brez. In je bil živi konec, ko je umolknilo.
Kje, kje je umolknilo? Vsepovsod. Kaj? Vse, vse je umolknilo. In ni bilo več
nobenega odmeva. In ni bilo mojega življenja, ki ni moje, v besedah, ne besed,
ki niso moje, v življenju mojem. Nič. Ko je vse, prav vse umolknilo. In več ni
bilo. In sem vedel, da se več ne vrne. Nikdar. Pa se je, potihoma in kot da je
neizbežno. Se je pretihotapilo kot nepozabljiv glas. Kot ritem, ki ga nisem
mogel več stresti ven, ven iz votle lobanje. Moje? In se je ponavljalo. Doneče
kotrljanje. In ni hotelo oditi. Pojdi proč, sem rekel. In nisem rekel jaz.
Izgini, sem zavpil. Pa je bilo vse glasnejše. Je vse bolj preraščalo v
ponovitvah gibanja. Od kod, od kod je gnalo? Ne iz mrtvega. Ne iz živega. Iz
slepote moje takšen dar? V tujca, ki tuhta brez misli, obrača odsotno, vrti po
pustih ustih, kar se ne pusti izreči. Zmeraj znova. In sem sam igrača
ponovitev? Ponovno? Toda čemu? Z vsem, kar nima kraja. In ne sedanjosti.
Nikjer? Z nikjer. In z nikjer vsepovsod. Kjer je še svet. A ne več moj. Svet
nekega človeka. Ne tu ne tam. Vmes.
Pesniška zbirka, v kateri pesmi vznikajo kot posledica avtorjevih srečanj
predvsem s samim sabo. Zbirka je razdeljena na pet delov, ki konceptualno
povezujejo njene stične točke. V pesmih preigrava filozofske, refleksivne,
eksistencialne in družbeno-angažirane teme, ki so pesnikova mantra iz zbirke v
zbirko. Oblikovno in vsebinsko so dokaj raznolike. V daljših po eni strani
razmišlja o eksistencialnih vprašanjih, kot so duša, svet, dom, poslanstvo in
usoda pesnika, po drugi strani skoznje rise čisto vsakdanje zgodbe in podobe.
Kot vezni elementi med te daljše pesmi pa se na način ponavljajoče se mantre
vrivajo petvrstičnice, ki ponujajo razmislek o človeku, smrti, svetu ...
Pesniška govorica je pogosto abstraktna in komunicira v simbolnih podobah,
skozi arhetipe, spet drugič je direktno neposredna, lahko bi rekli vsakdanja.
Kljub temu, da je ton zbirke izrazito oseben, saj je svet »od znotraj« in
občutno poudarjen, pa Šteger z mnogimi formalno-jezikovnimi igrami, bralcu
omogoča povezanost z besedilom.
Avtor o zbirki:
Ko je umolknilo. Ker ni imelo več kraja. In ne smisla. Nobenega. Nikjer. Ko je
prenehalo in je bilo dobro tako brez. In je bil živi konec, ko je umolknilo.
Kje, kje je umolknilo? Vsepovsod. Kaj? Vse, vse je umolknilo. In ni bilo več
nobenega odmeva. In ni bilo mojega življenja, ki ni moje, v besedah, ne besed,
ki niso moje, v življenju mojem. Nič. Ko je vse, prav vse umolknilo. In več ni
bilo. In sem vedel, da se več ne vrne. Nikdar. Pa se je, potihoma in kot da je
neizbežno. Se je pretihotapilo kot nepozabljiv glas. Kot ritem, ki ga nisem
mogel več stresti ven, ven iz votle lobanje. Moje? In se je ponavljalo. Doneče
kotrljanje. In ni hotelo oditi. Pojdi proč, sem rekel. In nisem rekel jaz.
Izgini, sem zavpil. Pa je bilo vse glasnejše. Je vse bolj preraščalo v
ponovitvah gibanja. Od kod, od kod je gnalo? Ne iz mrtvega. Ne iz živega. Iz
slepote moje takšen dar? V tujca, ki tuhta brez misli, obrača odsotno, vrti po
pustih ustih, kar se ne pusti izreči. Zmeraj znova. In sem sam igrača
ponovitev? Ponovno? Toda čemu? Z vsem, kar nima kraja. In ne sedanjosti.
Nikjer? Z nikjer. In z nikjer vsepovsod. Kjer je še svet. A ne več moj. Svet
nekega človeka. Ne tu ne tam. Vmes.
S'identifier pour envoyer des commentaires.